iKrea

Špekulativni oblikovalski projekti so delo opravljeno brez poplačila v upanju na nekakšno obliko poplačila. Pojavljajo se večinoma kot natečaji za celostne podobe ali logotipe podjetij ali storitev.

V osnovi se oblikovalci srečujejo z naslednjimi oblikami dela brez plačila:

• Špekulativne ponudbe za delo: delo vnaprej zastonj v upanju na kasnejše poplačilo
  
• Natečaji: delo opravljeno v upanju na osvojitev nagrade ?" izbor za plačilo za opravljeno delo
  
• Prostovoljno delo: kot usluga, družbeno koristno delo, ali delo za nabiranje izkušenj brez upanja na plačilo
  
• Praksa: kot del izobraževalnega procesa
  

Glede na branžo oblikovanja so meje kaj je sprejemljivo neplačano delo različne. V vsakem primeru tako oblikovalec, kot potencialna stranka sprejemata odločitve, ki morajo temeljiti na sprejemanju in poznavanju pogojev in tveganj, ki jih te odločitve prinesejo.

V večini primerov sta za oblikovalce prva dva našteta primera neplačanega dela nesprejemljiva. V določenih branžah oblikovanja ali projektih se poslovna praksa in sprejemljivost prvih dveh neplačanih oblik dela spreminjata. Sprejemljivost take oblike dela je višja predvsem na področjih, kjer neplačani vložek dela ni končni produkt ampak le ponudba, ki ji bo morebiti sledil obsežnejši dobro plačan projekt. Tak primer so arhitekturni natečaji na katere se pošilja le začetni vizual, včasih malo natančnejši, včasih le skica, na podlagi katere razpisovalec natečaja izbere kdo bo delo dobil in osnovno idejo razvil, tako s stališča oblike kot tehnično.

V oblikovanju komunikacij (logotipi, celostne grafične podobe, plakati, letaki, itd.) pa tak način ni mogoč ?" dizajn poslan na natečaj ali na špekulativno povpraševanje je pogosto tudi končni izdelek.

Tveganja za stranko in oblikovalca
Stranka in oblikovalec, ki se zavedno odločita sodelovati v špekulativnem projektu si delita in razumeta tveganje in možno poplačilo.

• Stranka tvega, da bo dobila rezultat, ki je manj kvaliteten, ker se v špekulativne projekte ne more vložiti vse energije, razmisleka, pogovorov in spoznavanja s stranko in časa, kar pomeni, da je eden ključnih komponent v procesu oblikovanja komunikacij in sporočanja delno zanemarjen: raziskava predmeta dela, tehtanje alternativ, interpretacij in konotacij ki jih tak končni produkt izraža in nasploh komunikacija s stranko ki prinaša dolgoročno zadovoljiv rezultat.
  
• Oblikovalec tvega, da ga špekulativna stranka izkoristi, saj nekatere stranke vidijo tak način pridobivanja izdelkov kot poceni način za izgrajevanja stila podjetja ali njegovo promocijo.
  
• Ravno tako so lahko dejavnik tudi pravna tveganja za obe strani glede intelektulne lastnine in njene zaščite, če stranka ne definira natančno pogojev natečajev ali ne izrazi jasno namere o naročilu za delo v projetku
  

Najboljše rezultate v oblikovanju se dobi s pogovori in spoznavanjem stranke in njenega podjetja, spoznavanjem ciljne publike podjetja, želenega stila in upoštevanju mnogih drugih aspektov ki pripomorejo k dobremu oblikovanju in vizualni komunikaciji podjetij s svojo ciljno publiko.